V zadnjih desetletjih smo na inflacijo in njene posledice kar pošteno pozabili. V Sloveniji smo inflacijo v dvomestnih odstotkih nazadnje videli v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, večina zahodnega sveta pa še dobro desetletje prej, v začetku osemdesetih. V razvitih državah imamo tako zdaj na odločevalskih položajih generacijo ekonomistov, ki se s povišano inflacijo in njenimi posledicami nikoli niso srečali v praksi. Zanesejo se lahko le na izkušnje in priporočila iz preteklosti, odprto pa ostaja vprašanje, ali so v zdajšnjih razmerah po več desetletjih izrazite globalizacije orodja iz preteklosti sploh še ustrezna. Občutek pa je, da vprašanja o tem, da je povišana, da ne rečemo visoka inflacija nekaj res slabega in da jo je treba za vsako ceno ukrotiti. A zakaj in za koga je slaba, za koga je morda dobra in ali je komu inflacija celo v interesu?
Ste se kdaj vprašali, zakaj si centralne banke, vsaj v razvitih državah, za cilj postavijo nizko stabilno inflacijo? Cilj tako ameriškega Feda kot evropske ECB in centralnih bank drugih večjih gospodarstev je nizka stabilna inflacija, dolga leta je bil cilj inflacija pod dvema odstotkoma, pred nekaj leti, ko je grozila celo deflacija, pa je ta cilj za večino centralnih bank postal celo simetričen, kar pomeni, da si centralne banke prizadevajo nekoliko zvišati inflacijo, če je ta prenizka.
Ena izmed propozicij bele knjige bitcoina leta 2008 je bila, da je inflatorno ravnanje centralnih bank nekaj inherentno slabega, zato je Satoshi Nakamoto v bitcoin vgradil mehanizem, ki naj bi to preprečeval, a s tem pokazal globoko nerazumevanje monetarne makroekonomije ter tudi psihologije ljudi. Dva odstotka ni neka čudežna številka, a to je inflacija, ki je hkrati dovolj visoka, da preprečuje zdrs v deflacijo ter omogoča brezšivno prilagajanje cen in struktur, in hkrati dovolj nizka, da je akterji v gospodarstvu ne vgrajujejo v svoja pričakovanja.
Osnovni modeli ekonomije s popolno konkurenco in njenimi nerealističnimi predpostavkami predvidevajo prosto prilagajanje cen na trgu navzgor ali navzdol, a študentje ekonomije in poslovnih ved s temi predpostavkami opravijo že pred koncem prvega semestra študija. V resnici je prilaganje cen in plač navzdol v praksi skorajda nemogoče, izraz, ki ga uporabljamo, je, da so cene in plače navzdol lepljive. Če bi morale cene za neko skupino izdelkov ali storitev zaradi razmer na trgih pasti, če bi se morale plače delavcev v nekem sektorju zaradi razmer na trgih znižati, se lahko to zgodi zgolj relativno, glede na druge cene ali plače, ne pa absolutno.
To pomeni, da se nekatere cene dvignejo, nekatere ostanejo nespremenjene, nobena ali zelo redke se znižajo, povprečje se dvigne. Višje povprečne cene pa zaznamo kot inflacijo. Dokler je ta nizka, nekaj odstotkov, nam življenjski standard ne upada toliko, da bi to posebej bolelo.
Za Slovenijo so, na primer, v celotnem desetletju 2010–19 cene zrasle le za malenkost več, kot so v zadnjem letu, ko se spet spoprijemamo z razmeroma visoko inflacijo. Ker so bile gospodarska rast, produktivnost in rast plač v tem obdobju vseskozi višje, kot je bila rast cen, je Slovencem življenjski standard rasel in nobene potrebe ni bilo, da bi inflacijo vgrajevali v svoja pričakovanja. Hkrati pa so bila mogoča prilagajanja, skozi celotno obdobje so na primer plače zaposlenim v javnem sektorju kljub absolutni rasti v povprečju relativno upadale glede na gospodarstvo.
Že pred sprejetjem evra smo v Sloveniji dodobra opravili z avtomatskimi mehanizmi prilagajanja inflaciji. Verjamem, da vsaj polovica bralcev tega besedila nikoli v življenju ni slišala za TOM ali revalorizacijske popravke v bilancah. Zato, ker ti mehanizmi preprosto niso bili potrebni oziroma so bili odveč, ob nizkih stopnjah inflacije je kakršnokoli usklajevanje z inflacijo namreč ne zgolj odveč, ampak spodbija celoten smisel inflacije, kot sem ga opisal zgoraj. Ko pa inflacija zaide v območje, kot ga večina napovedi zdaj pričakuje za prihodnje leto, torej nekje med tri in sedem odstotkov, se že pojavi želja in potreba vsaj po enkratnih ali občasnih uskladitvah. Izpogaja se zvišanje plač, nove dobavne pogodbe imajo nekoliko višje cene.
Ob tem pa se že začnejo pojavljati tudi določene anomalije, naj jih ilustriram s kratko anekdoto. Pred kratkim sem odpeljal svojo mamo, upokojenko z nizko pokojnino, po nakupih. Sam praviloma nisem posebej pozoren na cene, a tokrat sem bil, pač družbi primerno.
Mama si je zaželela tuno v pločevinkah, standardne 80-gramske pločevinke znane znamke. V supermarketu večje verige so bila na isti polici tri različna pakiranja s štirimi različnimi cenami: pakiranje dveh, treh ter dvoje različnih pakiranj po štiri. Na treh je pisalo »akcija« ali »super akcija«, pločevinke znotraj kartonaste embalaže pa so bile identične. Cene za pločevinko pa so se zelo razlikovale, v razponu od 1,15 do 1,83 evra. Pri istem trgovcu, na isti polici, dobesedno enake pločevinke. Najcenejša je bila ena izmed pakiranj po štiri, sledilo je pakiranje za dva, pa druga štirka, najdražje je bilo pakiranje po tri. In to je eden izmed nezaželenih učinkov že zmerne inflacije: cene izdelkov hitro postanejo nepregledne, zmedene.
Veliko nevarnejša pa inflacija postane, če dlje časa vztraja na ravneh, ki jih ne moremo ignorirati ali popraviti z občasnimi popravki, na ravneh nad pet odstotkov. Ko se enkrat vgradi v sistem, ko se začnejo plače in drugi prejemki avtomatsko usklajevati z inflacijo, tedaj inflacija hitro postane trdovratnejša kot glivice na nohtih. In le nekoliko višje, že inflacija nad 10 odstotkov, lahko hitro uide izpod nadzora, če se v cene in plače začnejo vgrajevati pričakovanja, da inflacija ne bo zgolj vztrajno visoka, ampak se bo celo višala, lahko inflacija zbeži v območje tako imenovane hiperinflacije. A za kaj takega je poleg delovanja trgov potrebno več kot le tiho sodelovanje monetarnih in fiskalnih oblasti.
Medtem ko je inflacija slaba za kupce, ker jim zmanjšuje kupno moč, in za vse tiste, ki imamo prihranke, pa je dobra za vse dolžnike. Obrestne mere so trenutno realno negativne, vsi tisti, ki so se v zadnjih letih zadolžili za dober odstotek ali celo manj, si upravičeno manejo roke.
Med največjimi dolžniki, sploh po zdajšnji seriji kriz, so seveda države. Zato se ne gre čuditi, če vlade držav nad zatiranjem inflacije niso zares navdušene. Inflacija realno zmanjšuje velike nakopičene dolgove teh držav, boj proti inflaciji pa tako rekoč neizbežno vodi do manjše ali celo negativne gospodarske rasti ter višje brezposelnosti, oboje pa je med volivci zelo nepriljubljeno. Zato ni zgolj naključje, če imamo občutek, da ukrepi držav kar nekako spodkopavajo prizadevanja centralnih bank, da ukrotijo inflacijo. A to bi bila nevarna igra, saj je zadnja stvar, ki si je želimo, da bi inflacija ušla izpod nadzora. Za zdaj nič ne kaže, da bo tako, zaveze za to, da se inflacija zniža, ostajajo trdne. A potrebna je vsa skrbnost, da tako tudi ostane.
0 comments :
Post a Comment